V fotogrametriji za ustvarjanje oblakov točk, digitalnih 3D modelov in ortofoto načrtov uporabljamo stereopare aerofotografij. Gre za dve aerofotografiji, ki prikazujeta del istega območja, položaj zajema pa je nekoliko zamaknjen. Stereopar sta dva posnetka, ki sta fotografirana iz različnih pozicij in se medsebojno delno prekrivata (vsaj 50%).
Pri uporabi stereopara gre za posnemanje, kako človek zazna prostor z levim in desnim očesom. Človeški možgani ustvarijo 3D zaznavo prostora, potem ko samodejno obdelajo sliki iz obeh očes,. Po podobnem principu ena aerofotografija stereopara predstavlja sliko, ki jo vidimo z levim očesom, druga aerofotografija pa sliko, ki jo vidimo z desnim očesom. Ko obe fotografiji prekrijemo tako, da isti detajli sovpadajo, dobimo stereo-območje – iz tega lahko z ustreznimi stereoskopskimi postopki ustvarimo virtualni 3D model opazovanega prostora. V grobem je pomen stereopara prav transformacija dveh 2D posnetkov v en 3D model stereo-območja.
Kadar aerofotografiramo območje, na katerem se nek objekt premika, se njegovo gibanje seveda pozna tudi na posnetkih. V seriji slik, posnetih v različnih časovnih trenutkih, se pozicija tega objekta spreminja tudi na slikah. Če gre pri tem za stereopare aerofotografij, se pri združevanju le-teh zgodi pojav, ki ga imenujemo »ghosting«.
»Ghosting«
»Ghosting« je pojav, ki se zgodi pri združitvi stereopara aerofotografij. Ko v fotogrametričnih postopkih prekrijemo dve zaporedni aerofotografiji (stereopar) v eno sliko, je premikajoči se objekt na sestavljeni sliki podvojen. Poleg tega postopek sestavljanja slik povzroči še to, da je ta objekt videti zelo bled in prosojen (kot duh), iz česar izvira poimenovanje tega pojava.
»Ghosting« je torej podvajanje slike zaradi gibanja (Slika 1 in 2). Pri reševanju tega pojava nimamo veliko možnosti razen postprodukcijske obdelave fotografij, s katero izločimo podvojene objekte.
Slika 1: “Ghosting”
Avtomobili na parkirišču so mirovali v času aerofotografiranja, zato je njihova slika ostra.
Vozeči avtomobili na cesti pa so zaradi gibanja podvojeni, prosojni, skoznje se vidijo talne označbe.
Tudi sence visokih objektov so podvojene, ker so se premaknile v času med dvema posnetkoma. Delujejo kot sončna ura, saj lahko ugotovimo, koliko časa je medtem preteklo.
Vir fotografije: arhiv Geavis
Slika 2: “Ghosting”
Vir fotografije: SLR Lounge
»Motion blur«
»Ghosting« moramo ločiti od pojava »motion blur«, ki pa ni posledica združevanja aerofotografij iz stereopara, ampak gre za zameglitev objekta na aerofotografiji zaradi njegovega gibanja (Slika 3). Tipično gre za posledico počasne zaklopke fotoaparata. Še predno se zaklopka fotoaparata zapre, se objekt že premakne, kar se na sliki vidi kot zamegljenost ali t.i. »povlečenost« objekta.
»Motion blur« se torej pojavi na posamični aerofotografiji, medtem ko se »ghosting« pojavi pri združevanju dveh aerofotografij iz stereopara.
Slika 3: “Motion blur”
Vir fotografije: SLR Lounge
»Ghosting« in/ali »motion blur«
Če je hitrost zapiranja zaklopke vašega fotoaparata dovolj velika, je možno, da pride le do pojava »ghosting«, ne pa tudi pojava »motion blur«. V tem primeru gibajoči se objekt na aerofotografiji »zamrzne«, ker se zaklopka pravočasno zapre. A do naslednjega zajema slike se že premakne, na naslednji aerofotografiji ima že drugo pozicijo in pri združevanju obeh slik je opazen »ghosting«.
Možen je tudi primer, da sta prisotna oba pojava sočasno na aerofotografijah. Kadar je na naših aerofotografijah prisoten »motion blur« zaradi počasne zaklopke, bo vedno prisoten tudi »ghosting« pri združevanju takih aerofotografij (Slika 4).
Hitrost premikajočega se objekta in hitrost zaklopke določata stopnjo zamegljenosti gibajočega se objekta in pa tudi stopnjo pojava »ghosting«, ki se pojavi na stereoparu. Večja, ko je hitrost gibanja objekta, bolj je izrazit »ghosting«. In večja, ko je hitrost zapiranja zaklopke fotoaparata, manj izrazit je pojav »motion blur«.
V praksi profesionalnega aerofotografiranja izbiramo čim hitrejše zapiranje zaklopke fotoaparata, tako da se s pojavom »motion blur« skoraj nikoli ne srečamo.
Slika 4: “Ghosting” in “motion blur” skupaj
Vir fotografije: SLR Lounge