Oslonilne točke (t.i. GCP – Ground Control Points) so točke na terenu, ki imajo znane koordinate v prostorskem koordinatnem sistemu (koordinati horizontalnega položaja in koordinato nadmorske višine). Njihove koordinate pridobimo s tradicionalnimi geodetskimi metodami na terenu (tahimetrija, GNSS-izmera) ali iz drugih dostopnih virov.

Oslonilna točka v naravi svoji sliki na aerofotografiji določi točen položaj v koordinatnem sistemu. S pomočjo koordinat več oslonilnih točk in s fotogrametričnimi postopki lahko za vsako točko na aerofotografiji izračunamo njene koordinate.

Oslonilne točke so potrebne za orientiranje in umestitev aerofotografij v prostorski koordinatni sistem, kar je pogoj za izdelavo georeferenčnih in metričnih 3D modelov zemeljskega površja (oblak točk, DMP, DMR, ortofoto načrt). Za računalniško obdelavo in analizo je namreč potrebna prostorska usklajenost modelov – od oblaka točk do ortofoto mozaikov.V praksi je dovolj uporabiti od 5 do 10 oslonilnih točk, tudi za večja področja na terenu. Uporaba večjega števila točk ne prispeva bistveno k večji natančnosti. Bolj, ko je teren v naravi strm in razgiban, več oslonilnih točk je potrebnih za dosego želene natančnosti.

Na terenu oslonilne točke označimo tako, da so kasneje vidne na aerofotografijah. Razporedimo jih po robovih območja na terenu, ki nas zanima. Praksa je, da jih postavimo na karakteristična mesta poligona terena, eno pa tudi v središče poligona. Vsaka oslonilna točka mora biti vidna na vsaj dveh aerofotografijah, za optimalne rezultate je najbolje, če je vsaka točka vidna na petih aerofotografijah. Zato točk ne postavljamo čisto na rob območja, ker bodo vidne le na nekaj aerofotografijah.