Hribovita področja predstavljajo za aerofotografiranje poseben izziv. Fotografski aparat pridobi sliko pokrajine podobno kot človeško oko v centralni projekciji, zato so predmeti, ki so bolj oddaljeni, videti manjši kot bližnji predmeti. To pomeni, da se tudi ločljivost fotografije spreminja glede na oddaljenost predmeta od fotoaparata.

Pri fotogrametrični uporabi fotografij je pomembno, da je oddaljenost (višina) fotoaparata od terena na vseh fotografijah čim bolj konstantna. Le tako pridobimo vse aerofotografije enake ločljivosti. Zato vsak polet brezpilotnega letala predhodno načrtujemo, kar pomeni, da mu določimo tirnico letenja nad področjem, ki ga želimo aerofotografirati. Pri tem uporabljamo javne podatke o terenu, ki poleg satelitske slike (Google Satellite, Microsoft Satellite, Mapbox Satellite) vključujejo tudi podatke digitalnega modela terena (improved SRTM). Na osnovi teh podatkov vsaki aerofotografski tirnici priredimo ustrezno nadmorsko višino. Brezpilotno letalo nato med letom spreminja svojo višino v skladu z načrtovano tirnico.

S pravilnim načrtovanjem leta brezpilotnega letala poleg tega, da pridobimo ustrezne aerofotografije, zagotovimo tudi varnost brezpilotnega letala pri aerofotografiranju razgibanega terena.