Različne tehnike zajemanja prostorskih podatkov omogočajo izdelavo oblakov točk z različnimi lastnostmi. Pri Geavisu smo primerjali oblaka točk, ki smo ju pridobili z dvema različnima tehnologijama, in sicer z:
- terestričnim 3D laserskim skeniranjem
- fotogrametričnimi postopki iz aerofotografij
Za testiranje in primerjavo obeh tehnologij smo uporabili isti testni objekt. Izbrali smo cerkvico sv. Primoža in Felicijana iz vasice Jamnik nad Kropo.
Terestrično lasersko skeniranje smo izvedli z robotiziranim tahimetrom Leica MS60 s štirih stojišč. Gostoto meritev smo določili tako, da je bila v oddaljenosti 50 m od cerkvice razdalja med izmerjenimi točkami 3 cm. Na ta način smo dobili štiri oblake točk. Zaradi natančno znanega izhodišča inštrumenta in njegove orientacije so bili oblaki točk medsebojno zelo dobro usklajeni. Na površinah, izmerjenih iz dveh ali več stojišč, razlika med točkami istega detajla objekta v posameznih oblakih ni bila opazna. Čas za izvedbo meritve na posameznem stojišču je bil približno eno uro, vključno z definiranjem izhodišča in orientacijo inštrumenta.
Fotogrametrični oblak točk smo izdelali iz 380 aerofotografij, ki smo jih nad cerkvijo posneli v dveh poletih v skupnem trajanju 15 minut. V izdelanem oblaku točk smo dosegli povprečno gostoto točk okrog 100 točk/m2.
Rezultati primerjave obeh oblakov točk so sledeči:
Oblak točk, pridobljen s tehnologijo terestričnega laserskega skeniranja, vsebuje manj šuma, točke so razporejene enakomerno ne glede na teksturo površine objekta. Senzor tahimetra je aktiven in za svoje delovanje potrebuje več energije kot fotoaparat brezpilotnega letalnika. Doseg laserskega skeniranja je omejen na razdaljo nekaj sto metrov. Zajem prostorskih podatkov je dolgotrajen postopek, postavljanje novih stojišč, s katerimi se izognemo mrtvim kotom, pa je zamudno in v nekaterih primerih celo nemogoče.
Oblak točk, pridobljen s fotogrametričnimi postopki iz aerofotografij, je gostejši, a vsebuje več šuma, ki ga zaradi velike gostote točk lahko s statističnimi metodami deloma odpravimo. Fotoaparat, ki je pasivni senzor brezpilotnega letalnika, ne porabi veliko energije. Zajem prostorskih podatkov – aerofotografiranje – je hiter postopek in omogoča hitrejši in bolj preprost zajem vseh podrobnosti objekta brez mrtvih kotov.
Iz primerjave obeh vrst oblakov točk pri Geavisu povzamemo, da s pravilnim kombiniranjem obeh tehnologij zmoremo združiti prednosti obeh metod v enem izdelku, ki naročniku omogoča optimalno osnovo za nadaljnje modeliranje in analize.
